In res koj po večerji, ki smo jo z nekako tesnobo končali, ker oče so se še vedno jezno držali in ne jaz ne mati si nisva upala črhniti, se spravim v omenjeno izbico, kjer je sestra spala. Ko ležem, kmalu zaspim in ne vem, kako dolgo sem spal, kar me trkanje na mrežo zbudi in nekoga slišim klicati: »Micka! Micka!« Pokleknem na posteljo in napenjam oči, da bi ga spoznal, kdo kliče; pa skozi gosto mrežo ni drugega razločiti kakor črno podobo, ker meseca ni bilo in še zvezde, ki so zvečer se tako ve sele blisketale, so se vse za temne oblake poskrile.