Komaj to izrekó, se izbina vrata odpró, Mica pečo v rokah stopi venkaj in z besedami: »Mati, jaz grem k teti v M.,« zgine iz veže. Jaz sam ne vem, iz katerega namena hočem iti za njo, vendar mati me pridržé rekoč: »Pusti jo, naj gre; ravno prav, da očetu za en dan ali dva pride spred oči, s tem jih bo najbolj potolažila.« Oče so še vedno trdo korakali po hiši in marsikako jezno besedo sva še ujela z materjo, ki sva oba tiho stala pred pečjo.