Pod milim nebom človeka obhajajo tako čudne misli, ko pregleduje te jasne luči, ki z vednomilim svitom na nas gledajo; ne more se ubraniti, da bi jih ne deval v zvezo z lastnimi čuti. Take čudne, neomejene misli mi blodijo po glavi, ko me prijazen ogovor prebudi iz neumnih sanj in se mlinarjev sin, Janez, usede na travo k meni na stran. Komaj dve leti starejši od mene, mi je bil vselej ljub tovariš in me je posebno s svojo radovednostjo razveseljeval in večkrat mi je postavil vprašanje, na katero mu iz vseh knjig, kar sem jih prebral, nisem vedel kaj odgovoriti.