Tako sem te zapustil, sem hitel domov in neki notranji glas me je opominjal se spet podati; vendar izgovor pred samim seboj se mi je zdel, ko se spomnim, da sem dopoldne slamo iz postelje postlal in da bi si torej še postiljati ali pa drugod ležišča iskati moral. Zavijem se v kožuh in stopam počasi po klancu proti vasi. Tako nekako dobro pri srcu se mi je zdelo, da se je nebo preobleklo.