Jaz mu pripovedujem o spremembah v domači vasi bolj natanko, kakor je on po pismih jih mogel zvedeti; on nasproti mi pravi o svojih potih in o tem, kar je doživel. Bil je po dolgih potih in prošnjah očetovih, ki že prileten ni mogel edinega sina pogreševati, za zmeraj vojaščine rešen in je bil na veseli poti do domačega praga. Se ve, da se pogovor kmalu obrne na tisti večer, ko je Janez doprinesel dejanje, ki je imelo zanj tako žalosten nasledek; ne morem se zdržati, da bi ga ne vprašal, kaj ga je nagnalo k takemu početju.