Sedem na voglu hrama na kamen in čakam, pa ne dolgo, ker kmalu se prikaže zopet resna podoba, kake tri korake pred njo pa Janez, roké križem zvezani, z belim slamnikom in okajeno obleko, kakor sem ga vsak dan v mlinu videl. Žalostno se nasmejí in mi z glavo pokima; zdelo se mi je, da ima solze v očeh, vendar slamnik je pregloboko nanje zlezel, da bi bil mogel vanje videti. »Zbogom!« rečem, z roko pomignem in pobegnem; skoraj milo se mi je naredilo.