Bolj dolgočasno je bilo, kadar se je kolo igravcev zbralo pod širokim hrastom, kjer je trava vsako ljubo spomlad skušala se naseliti, kjer so jo pa vaščani vselej zopet do čistega poteptali. Tù je cela tropa gledala s praznimi očmi za krajcarji, ki so se v zraku vrtili in potem na tleh s svojim obrazom srečo ali pa s svojim hrbtom nesrečo pokazovali. »Še eno dvojačo, da so ‒ da jih ni,« in enaki lakonični izreki se slišijo, sicer pa vsa govorica utihne, če je ravno kak prepir ne vname.