Za vrstjo sta se spodbijala v moji glavi spomin na Blažetovo obnašanje na logu in misel, kako po čudnem naključju oče, ki so ga zvečer s tako jezo iz hiše spodili, zdaj ponoči v ravno ti hiši pri njegovem zglavju čujejo. Treslo me je, če sem se ozrl na ležečega, ki je, oči zaprte, roke na prsih sklenjene, tako enakomerno dihal, kakor bi spal in se je le včasih zganil, kakor da bi ga bolečine stresle ter če sem pomislil, kdo bi utegnil biti, ki mu je rano zavdal. Na prvi pogled namreč sem se prestrašil, ko med pričujočimi fanti mlinarjevega nisem zapazil; in nisem mogel se ubraniti, da bi ga ne dolžil.