»Luna, tega sem prepričan, vse to vlada; samo toliko sem sprevidel, da gospodje to sami dobro vedó in da jih vselej zapro, kadar bi imele tiste priti, ki jih je luna povedala.«
Krojač je jel učitelja bolj pazljivo poslušati in bodisi iz radovednosti, bodisi da je na skrivnem tudi včasih svojo srečo poskušal in da je hotel izvedeti pripomoček, kako bi jo enkrat zasačil, se ne more vzdržati vprašanja: »In kako pa vam jih pove luna, vendar kar ne izgovori in zapiše jih ne?« »O gospod šolmošter imajo vse drugačne umetnije zraven,« reče krčmar, »meni so jih enkrat razlagali, le škoda, da sem jih večidel pozabil, sicer bi ti jih povedal; morebiti bi bil ti bolj srečen z njimi.«