Martinčku je njegova zmota, ker se je res uštel, ugodila, kajti brez nje bi ne bil dobil terne, ki je storila, da je zdaj eden najpremožnejših v fari. Iz hvaležnosti, da mu je vendar rajnki učitelj pravzaprav pomagal k sreči, mu je krojač dal kamen postaviti na grob, katerega bo bralec lahko spoznal, če kdaj pride na jeprško pokopališče, ker razen nekaterih lesenih in železnih križev ne bo tam dobil drugih znamenj na grobéh, ki bi mu povedala imena mrtvih.