Zgodaj, kakor učitelj, je bil pokoncu; pa ker mu ni bilo treba čakati nobene Jere, da bi vstala, je učitelja prehitel in ga je ravno že domov grede srečal na mostu. »Katere si pa stavil?« se smeje učitelj, ki je po človeški navadi sodil druge po sebi in se to pot tudi ni zmotil, kakor mu je bila sicer navada. Martinček se obotavlja z odgovorom, učitelj pa, ki je danes židane volje, ga le sili in pravi: »Saj res, ni varno mi jih praviti; jaz bi ti jih še prevzel in potem bi jih gotovo ne bilo.«