Pri zadnjih besedah učitelj Jero prijazno po rami potrka, da si dekla ni mogla, da bi se ne posmejala. Sicer se mora reči, da se je tudi ona nekoliko nalezla slabosti svojega gospodarja in z njim vred mislila, da mu velika terna enkrat ne uide. Priložila je včasih k njegovi stavi kak krajcar, po katerem ji je bilo sicer vselej žal, kar je pa ni zadrževalo, da bi ne bila v drugo zopet sreče poskusila.