Ljudem, ki so mu mimo hiše gredé dobro jutro voščevali, ga je vračal, kimaje z glavo, kakor je navada visokim gospodom in praznim glavam. Jera je še vedno ležala in kakor je učitelj nestrpljivo pričakoval, da bi vstala, je vendar ni hotel klicati; imel je važen vzrok za to. Ko čuje dekla vedno hojo po hiši, nazadnje vendar vstane, in ko od učitelja zve, kaj vse to pomeni, z glavo maje in meni: »E, gospod! ‒ tolikokrat vas je že goljufalo, ko ste tako zagotovo mislili, da jo boste zadeli; kaj, če vam zopet spodleti? «