Šmarski kaplan je namreč ravnokar, prejkone na poti iz Ljubljane, pred farovžem z voza stopil in je, kakor je rekel, prišel obiskovat stanovanje svojega priletnega prijatelja, s katerim je tu marsikatero prijetno uro prekramljal. Morebiti? ‒ pa kmetje se niso mogli zdržati misli, da je gospod prišel farovž gledat, in morebiti se tudi niso motili. Učitelj je še vedno stal, eno roko na klobuku in rdečico v obrazu.