»Kako si jo jim pa tudi naredil,« se smejí Cvirnar, ki frakelj predenj postavi, »jaz sem bil enkrat pri gospodu, ko so jo ravno na sebi imeli, (iz hiše bi si tako ne bili upali v nji), in skoraj me je smeh posilil, dasiravno sem pred gospodom fajmoštrom stal. Kolar jim je stal do srede glave, saj bi še klobuka ne bili mogli nositi; rokavi so bili tako ozki in kratki, kakor bi jih bil ti sebi pomeril; in stan, no stan je bil pa tak, kakor pri mojem starem kožuhu, le da je bil preklan.« Krojaču se je videlo, da ima nekaj na jeziku, vendar jo je pogoltnil, bodisi da ni mogel kaj zoper resnico, bodisi da je spoštoval krčmarjevo kredo.