Kar je prišel z Mrvcem pri Cvirnarju tako navzkriž, ga je ta neljuba misel vedno spremljevala, dasiravno si jo je izbijal iz glave. Zadnje upanje zanj je bilo, da se prihodnjemu gospodu kolikor mogoče prikupi, in ker se mu je to zdel edini pripomoček, se ga je revni učitelj tudi z vso močjo poprijel. Več ko desetkrat je že ponavljal, kako bo prišedšega prvikrat nagovoril; skoraj cel govor si je iztuhtal po nemško, kar ni bila ravno lahka reč zanj, kar se mu je pa vendar zdelo neobhodno potrebno, češ da bo ž njim fajmoštru najbrže ustregel.