Tega kraja morebiti še nobenkrat ni premenil z drugim, kar je Cvirnarjev navaden gost, to je celih trideset let. Učitelj pri zadnjih krčmarjevih besedah glavo podpre, lice še bolj nagrbanči, počasi z glavo pokima in reče: »Res je, naj reče kdo, kar hoče, velika zguba nas je zadela; takega gospoda ne bomo nikoli več imeli, kakor so bili rajnki gospod fajmošter, Bog jim daj večni pokoj! Ali ni res, kar pravim?« pristavi obrnjen k majhnemu suhemu možicu, ki ravno v hišo stopi, se učitelju nasproti usede in h krčmarju obrnjen pravi: »Frakelj mi ga boš dal, Tone,« in bolj na tiho pristavi: »pa mi ga boš upal danes.«