In tako ji je govoril le o drugem, jo spominjal prejšnjih dni v gradu, jo spominjal neskrbnih zlatih časov, ko sta bila oba še otroka, tistih iger in zabav na grajskem vrtu, tiste najlepše dobe, ki mine kakor nepozabljeno lepo jutro. Premnogokrat se je spominjal tistega prizora, ko je držal ranjeno Alijano pred seboj na konju, ko je čutil njen dih, utrip njenega srca in njeno drgetajočo roko na vratu. Sanjaril je o novi taki priložnosti.