Rad je gledal Omar mogočne, tihe gore, ponosne planine; naslajal in zasanjal se je ob prirodni lepoti; mlada duša mu je v trenutkih zamaknjenosti pozabila bedo in gorje. Kolikokrat je gledal to vzvišeno, nedostopno krasoto ‒ nagledati se je ni mogel. Ali še nikdar se mu ni zdel gorski svet tako čaroben kakor danes.