Počenil je do nosu za mizo, kakor bi se hotel že zdaj skriti krvolokom; s svojimi malimi očmi je gledal tako plašno in debelo izza roba, da se je jel vitez Ahac naglas grohotati odkritosrčnemu strahopetcu. »V dimnik ... ho ho ... Osuše in prekade te kakor kračo!« »Zmerom bodi gospod zadovoljen pa vesel ‒ ali, lepo prosim, pomeniva se kaj drugega!« je pohlevno predlagal Žid in počasi lezel izza mize zopet kvišku.