Vendar se je dozdevalo vitezu Ahacu, da veje od teh okajenih vež, od teh sajastih očrnelih hišic nekaj zanimivega; zdelo se mu je, da veje od teh tihih, sanjavih stark v teh mrakotnih, kljukastih uličicah nekaj udobnega, nekaj mirnega in zadovoljnega. Le redkokod je stezal bezeg svojo prašno, žalostno zelenje kakor uklet grešnik proseče proti nemilostnemu nebu ... Le malo kje je bilo videti pisan vrtec, kako rjuho plodne prsti za polomljeno ograjo.