Še enkrat se je ozrl po zidovih, še enkrat po vodnjaku, po pol mesecu na minaretu, še enkrat po nepozabnem vrtu ... Bilo mu je, kakor da žalujeta ob slovesu tudi kamen in zid ... »Alah s teboj, Omar!« je zazvenel dekliški glasek. Pri oknu Esminega harema je videl objokani Arifin obrazek.