»Zakaj si tako žalosten?« je prijazno vprašal Omarja. »Arhangela Mičail in Džebrail spremita rajnico pred Alahov prestol in jo povedeta v čarobna nebesa, tlakovana z žlahtno rudo in polna dehtečih cvetlic, pod neizmerno široko nebo modrosti. To drevo ima zlate korenine in milo pojoče srebrne vejice, rodi pa same drage kamne po vseh brezmejnih nebesih, ki jih ne more predirjati najhitrejši konj. Tam bo prebivala, večno lepa in mlada, v razkošno opremljeni palači ob vonjavem potoku, kjer se prelivata zgolj mleko in med v rožni vodi.«