V tesnobnem miru samotne, divje soteske je od pečin glasno odmeval peket ploščatih turških podkev. Včasih je vzletel velik jastreb, preplašen iz gnezda na okrajku strmega skalovja, pokazala se je veverica, vsa črna, ali pa je navpične stene obletaval krasni planinski plezalček, živ rubin. Naposled ju je privedla cesta iz temne in vlažne soteske na širno sončno ravan zeniškega polja, kjer so bili pasli svojo živino že stari Ilirci, roparski pastirji.