Že me malo glava boli od tega neznanskega hrupa in šundra; vendar se premagujem in se, ves v rožicah, z viržinko za ušesom, prav moško držim pokonci. Naposled se, hvala Bogu, vendarle ustavimo, in sicer pred strašno lepo palačo iz samega belega marmorja in s pozlačeno streho.
»Viž, preljubi Janez, to je kasarna,« mi povedo gospod general na kozlu.