Tudi risati je znala Marička, pa same cvetlice in pa ‒ Ofelijo z razpuščenimi lasmi, ki jih je naredila vsakikrat tako lepo, kakor bi bili izrezljani iz najboljšega lesa.
Ofelijin nos pa je imel posebno mnogo lesenega na sebi. Toda na vse to si Marička ni domišljala prav nič, ker si je domnevala njena bistra glavica, da znajo druga dekleta peti in risati še lepše.