Ni se več zavedel, ni se dotaknil pravkar namolženega mleka, ki mu ga je prinesla Micika, nikogar več ni spoznal in prvi sončni žarki so na razmetanem ležišču Dihurjeve bajte našli negibno kepo rosnega mrliča.
Pričujočnost očetove nesreče, njegovih bolečin, njegovega stokanja in umiranja je otroke napolnila s težko moro zbeganosti in potrtosti. Očetova smrt pa jih je prevzela s samozavestno žalostjo in bolečino osamelosti.