Nato so ga spet zgrabili krči in ga niso več spustili. Ni se več zavedel, ni se dotaknil pravkar namolženega mleka, ki mu ga je prinesla Micika, nikogar več ni spoznal in prvi sončni žarki so na razmetanem ležišču Dihurjeve bajte našli negibno kepo rosnega mrliča.
Pričujočnost očetove nesreče, njegovih bolečin, njegovega stokanja in umiranja je otroke napolnila s težko moro zbeganosti in potrtosti.