Zato je bilo po sončnih krajih vse požgano in kmalu je začelo pritiskati tudi po pliberškem polju. Vrhovci in poljanci so preklinjali in od cerkve do cerkve so se vile procesije, ki so prosile za dež. Dihur in Dihurka vsega tega nista videla, nista čutila, se nista udeleževala procesij, temveč sta uživala lepo rast in se vdajala še lepšim sanjam.