Nobenega živega bitja ni bilo v njej, celo ptice niso preletale obnebje tega kraja. S počasnimi, pretehtanimi koraki je žarkočutec Adam Bard stopal skozi puščavo: z obema rokama je držal kraka bajanice, katere srebrna konica je nalahno nihala v vodoravni legi. Odmislil je vse misli in tako so bili njegovi možgani votli, odprti samo čutilnim živcem, ki so potekali iz zatilja skozi ramena in roke v kovinsko bajanico.