Tedaj je skozi hrapavo, izbrazdano skorjo preskočil močan sevalni udar in Skalarja skoraj podrl na tla. Odskočil je kot opečen in se zastrmel navzgor v krošnjo, v kateri je šelestel jutranji veter. Imel je občutek, da mu je v možganih počila neka opna, ki je oklepala njegovo mislenje in popolnoma jasno si je rekel: Niso tujinci soljudje, ni tuj ta svet, to sonce, ta hrast.