« Ni še dobro izrekel, ko jo je zagledal: nenadoma se je pojavila z lahkotnim korakom iz temne notranjosti jame in Aleša je spet spreletelo nenavadno čutenje, da jo je nekje že srečal. Znani so mu bili gladki temni lasje zvezani v čop na temenu, iskrive temne oči, ustnice, na katerih se je prisrčni nasmešek mešal z rahlo prezirljivostjo, skratka, bil je v zadregi, ali naj jo pozdravi kot staro znanko ali se naredi tujca.