Vselej se mu zdi tako znan in domač. Morda po kmečki izbi, kjer se na peči sušijo hruške, ali starem pohištvu, skrinji z nevestino balo, ali po čebeljem panju, ne ve, po čem, vendar mu vonja znano in zbuja spomin, pa čeprav ne more in ne more razvozlati, na kaj pravzaprav: ve, da je že bil nekoč taisti vonj, samo ne more se spomniti, kje in kdaj. Sliši, kako Polde odvija vrvico, zavezuje vozel pri trnku, pregrizne ostanek laksa in z zobmi splošči svinčeno ploščico za grezilo.