Spet vidi vrsto votlinarjev, ki se je že prigegala do reke in se zdaj poklanja vodi: ploska z dlanmi po njej in iz mehov stresa v vodo živila: oreščke, lesnikovce in posušeno jagodičje, posušene koreninice sladovca in vse drugo hranivo, ki ga hranijo po svojih ložih. Kakšen strah mora stiskati ta požrešni in pogoltni živelj, da razsipa v reko svojo hrano, za katero bi se drugače zravsali in spoprijeli do onemitve. Pa še vnemar jim gre po vodi, ker nevihtni hlapi vse bolj zastirajo nebo in vsa ta odkupna hoja in daritev reki ne more spremeniti premene vremena.