V zavetju skal leži Aa, vsa razgaljena in gola, obla in mehkobna v grmadju ostrega in trdega pečevja. Bliža pogled na njeno plodje, ki se kot olupljen teman sadež odpira k sončevini, ves rosen se iskri in drhti. Bliža se bližje, med skrivne gube in ovlažene izrastke in obrobke; neznansko umanjšan je s tem bližanjem, ves njegov obzor je samo še vlažno, valovito tkivo. Utonjen.