nova beseda iz Slovenije

Miha Remec: Votlina, poved v sobesedilu:

Po zvežju las jo pozna, čeprav ni obrnjena k njemu. Poklical bi, a bi ušla, kot vedno uide, ker se boji in ne ve, da edino njo od vsega življa tu ljubi in si jo želi, tako zelo želi, da ga vsega preplavlja vročičen drget in se mu krn postavlja za paritev od pogleda nanjo: rad bi planil k njej in se sparil z njo tako, da bi ji gledal v oči, bistre in iskrive oči, da bi bila skupaj tako, kot se tukajšnja ži velj ne pari. Pil bi modrikasto svetilnost njenih oči, se dotikal las, zakopal obraz med njene jedre dojke in ji rjovel paritvene krike, tako kot bi najraje tulil zdaj, ko si z roko poganja v krn ščemečo sladkobo; slast je vse bolj globoka, krčevito se zajeda v njegovo drobovje, ko z očmi srka vsak njen gib: kako boža ličilni kamen, držaj sekire toparice ‒ kako rad bi bil lastno orodje! ‒ kako se klečé nagiba, da pod opasno kožuhovino lahko vidi sled plodila, v katerem bi se najraje izgubil; če bi le mogel, bi s krnom vred res spolznil v njeno plodno votlino.


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA