Bila je to že sedeminsedemdeseta pesem za Vido, živečo za obzorjem časa. Mislil je že oddati pesmi v Mrežo, a se je zadnji hip spomnil, da bi žel vsesplošni posmeh mreževcev, ki se pogovarjajo v popačeni trapanščini in trapoangelščini. Morda bi mu prisluhnili v Društvu trapanskih arhaičnih pisateljev?