Srce ne more mi dojeti, da te ni in so med nama zgnetli se eoni. Želim si nemogoče: ustaviti pretekli čas, pregnesti ga v svoj večni zdaj ‒ da nikoli leta ne bi skazila tvojega obraza, ki me občaral je v bežnem časopotju ‒ da vselej pil bi v srčni suši mano tvojih ust studenčnih ‒ da bi se včasil vate in bi se duši najini zdušili v Ljubezni, ki ji ne kruta sila časa, ne minljivost gmote, ne moreta pristriči večna krila ... «