Tedaj se je začelo vse skupaj hitro dogajati; med tresavico in mrščenjem se je njegov duhovni dvojnik iztelesil, nezaslišana žeja ga je povlekla k bokalu ‒ mimogrede se je še ozrl na svoje speče telo in zaznal, da ima v spanju rahlo idiotski izraz ‒ nalokal se je vode, odžejal pa ne, premagal težo, ki ga je zadrževala v izbi in izplaval skozi vrata Hiše sanj.
Zunaj je potoval vse lažje in lažje; zapustil je kristalno nulo tri, zdrsnil skozi ozvezdje in zaplaval v astralu. To ni bil preskok v preteklost ali prihodnost, kakršnega je poznal pri časopotništvu, ampak vstop v nekakšno vsečasje.