Časopotnika pa je očaral svet, v katerem je bilo vse izobrnjeno: trapanščina je postala slovenščina, pes ni bil mehaničen in jelke niso bile umetne, gozd je vonjal po gozdu in v peči je prasketal ogenj, ki ga Trapanci niso več poznali. Zato se mu je ta časovna in prostorska luknja tako priljubila, da se je vedno znova pričasil vanjo. Tokrat je našel Skokovo kočo prazno in sklenil je počakati nanj.