Ni več potreboval posebne vabe, ki bi ga izbezala iz telesne lupine, požvižgal se je na solno tehniko mojstra sanjavstva Čosika, kajti nezadržna želja srečati dekle svojih sanj mu je pomagala, da se je brez težav ločil od telesa in zaplaval v astralno vsečasje. Otresel se je nadležnih pritlehnih sanjavcev, ki so plahutali na robu astrala, boječ se odriniti v neznano, se oprijel Pasje zvezde in v hipnem odboju pristal na istrski morski obali, kjer je sedela lepa Vida in strmela v zvezdnato nebo. »Vedela sem, da si nekje blizu,« je rekla, ne preveč presenečena, da se je prikazal.