Strmi si v oči, rdeče, nekoliko zmedene, s prsti si gre v ognjeno rdeče lase in si jih odstre z lic in s čela, gladi si obrvi, dotakne se in potreplja senca, za katerimi ji še vedno čemi topa bolečina. Z vrhom prstov nadaljuje dotikanje po nosu in se ustavi na ustnicah; ko občuti slino, odpre usta in prevzame jo neznano ugodje med nalahnim tipanjem dlesni, zobovja in jezika. »Tako, le naprej.