Ksena namreč sploh ne dojema, kje je, ne kaj je, ne kdaj in kako je; dojema samo neskončno ničnost, ničnost, ki nima pojmovnega znamenja, niti ni opisna z besediščem vseunijskega izrazja, ničnost, v kateri komaj čuti, da je, čeprav bi lahko tudi ne bila. Potem se ji zlagoma odpirajo nekatere druge zaznavnosti: v jedru svojosti, ki ji ne more določiti položaja v ničnosti, začuti mrtvično drevenenje, ki ji hromi zmožnost gibanja telesa, kajti svojost začenja naposled le dojemati kot telo, kot organizem, ki je zaznavan in upravljan iz jedra, hudo okvarjenega jedra. Ob tem spoznanju občuti grozo in hoče zakričati, vendar je glasilke ne ubogajo.