Brezciljno strmi Ksena v luno, ki se bo najbrž srečala z jutrom. Gleda pusto in prazno puščavo in nenadoma jo prevzame silovito domotožje po rodni Nordiji. Zdaj je tam dolga polarna noč; spominja se teh noči s poltemo, v kateri se včasih ukreše severni sij in se pahljačasto razpre nad zasneženo krajino.