Prav lahko, da je ista usoda doletela tudi Astovo spolovilo. Pogled na razbohoteno Rodovo moškost, ki ji je še maloprej zbujala poželenje, jo zdaj navda z občutkom globokega notranjega sramu, ki je tako močan, da povsem zasenči in utiša njeno razjarjeno čutnost; kakor mračna senca se plazi vanjo tudi občutek krivde, gorjupe, pekoče krivde pred mrtvim Astom, pred njegovim spominom, ki mu ni mogla zvestovati niti nekaj ur. Nenadoma ji postane skrajno studljivo vse to pohotno valjanje z neznanim moškim.