Njena pomnila zapljusnejo spet prizori iz mrlišnic in v krogu bednih človeških ostankov se ji vse bolj jasno prikazuje odtrgano moško spolovilo, zmečkano, zgubančeno in izpraznjeno, ker mu je kri odtekla v puščavski pesek; v puščavo se je najbrž izlilo tudi seme, milijone nosilcev genetskih kodov se je izteklo v nič. Prav lahko, da je ista usoda doletela tudi Astovo spolovilo. Pogled na razbohoteno Rodovo moškost, ki ji je še maloprej zbujala poželenje, jo zdaj navda z občutkom globokega notranjega sramu, ki je tako močan, da povsem zasenči in utiša njeno razjarjeno čutnost; kakor mračna senca se plazi vanjo tudi občutek krivde, gorjupe, pekoče krivde pred mrtvim Astom, pred njegovim spominom, ki mu ni mogla zvestovati niti nekaj ur.