Njuna ljubezen je bila tako močna, da sta si ustvarila samosvoje mislenje: naj so ju ločevale svetlobnoletne dalje, njuna misel se je našla in tako sta se lahko sporazumevala.
Gleda Ksena luno in usmerja svojo misel nekam v smeri ozvezdja Laboda, odkoder brzi njen dragi z drugo časovno hitrostjo na rodni planet, na Zemljo: (: Ast, čakam te, koprnim po tebi. Hip po popolni praznini v možganih, ki so izrabili vso moč za oddajo tega premočrtnega sporočila v prostor, ujame Ksena daljni odgovor: ): Prihajam, Ksena, moj beli angel.