V siloviti želji, da bi se jima čim več kože staknilo, se obračata in valjata po vodozračnem ležišču, njun klobčič se zavija in razvija, in kakor je to njuno dotikanje hlastno, ni divje: vsak gib je mehak, božajoč, nobenega bolečega stiska si ne prizadeneta, nobene nasilnosti. Ksena se miže predaja temu milovanju in premišlja, da so bili Astovi objemi drugačni: bili so nasilni; zdaj spoznava, da je hotel čimprej prodreti vanjo, hotel jo je čimprej vzeti in jo jemati, jemati ure in ure ... Zdrzne se: ne bi smela tako misliti o Astu, ljubezen vendar vse odpušča.