»Ne zamerim, nič ti ne zamerim,« ji zagotavlja Rod in se tudi sam vse bolj pogreza v ta objem, objem dveh osamljenih obupancev, dveh bitij, ki sta bili od mladih nog pravzaprav sami in osamljeni v svojih bivalnikih, v lupinah, ki jih dobi sleherni Zemljan ob rojstvu in jih ne zapusti do smrti. V siloviti želji, da bi se jima čim več kože staknilo, se obračata in valjata po vodozračnem ležišču, njun klobčič se zavija in razvija, in kakor je to njuno dotikanje hlastno, ni divje: vsak gib je mehak, božajoč, nobenega bolečega stiska si ne prizadeneta, nobene nasilnosti. Ksena se miže predaja temu milovanju in premišlja, da so bili Astovi objemi drugačni: bili so nasilni; zdaj spoznava, da je hotel čimprej prodreti vanjo, hotel jo je čimprej vzeti in jo jemati, jemati ure in ure ...