Ko ostane sama, se je spet polasti neprijeten in studen občutek: natanko se zave, da je sodelovala pri dejanju, ki ga v sebi odklanja, ker njena ljubezen še vedno pripada Astu, pa naj je živ ali mrtev in z ničimer je ne bi smela omadeževati. Naj je še tolikšna dolžnica nadzornika mrlišnice, s tem ga ne bi smela poplačati. Nenadoma jo prevzame nezaslišano občutje krivde in z vso voljo usmeri miselni tok v prostor: (: Ast, oprosti mi, če si kje.